Skrajšani ugotovitveni postopek

Zakon uradni osebi ne dopušča, da bi sama odločala o tem, kdaj bo o neki zadevi
vodila skrajšani ugotovitveni postopek ali posebni ugotovitveni postopek. Skrajšani
ugotovitveni postopek je dopusten, kadar v postopku ni treba izvajati večine dokazov
za ugotavljanje dejanskega stanja, ker ga je mogoče ugotoviti iz različnih evidenc.
Vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka tudi ne pomeni, da stranke v takem
postopku ne smemo zaslišati, če to ne ovira postopka.
Organ lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči:
 kadar lahko ugotovi dejansko stanje na podlagi dokazov in dejstev, ki jih je
predložila stranka v zahtevi; v tem primeru stranke ni treba zaslišati in je
dovoljeno izdati odločbo na predpisanem obrazcu;
 kadar lahko ugotovi dejansko stanje na podlagi splošno znanih dejstev; v tem
primeru stranke ni treba zaslišati, in je dovoljeno izdati odločbo na predpisanem
obrazcu;
 če je mogoče ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov organa; v
tem primeru je dovoljeno izdati odločbo na predpisanem obrazcu;
 kadar predpis določa, da je v neki zadevi mogoče odločiti na podlagi dejstev in
okoliščin, ki niso popolnoma dokazana ali se z dokazi le posredno
dokazujejo, dejstva in okoliščine pa so verjetno izkazana, iz okoliščin pa
izhaja, da bo zahtevku treba ugoditi;
 ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu (nevarnost za življenje in zdravje
ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali premoženje večje vrednosti), ki jih ni
mogoče odlagati, pa so dejstva ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.
V skrajšanem ugotovitvenem postopku mora organ odločiti čimprej, najkasneje pa v 1
mesecu od dneva vložitve popolnega zahtevka oz. vloge ali od začetka postopka, če
je organ uvedel postopek po uradni dolžnosti. Če ta rok poteče, pa o zadevi ni
odločeno, je dovoljena pritožba zaradi molka organa.