Zakon o splošnem upravnem postopku je predvidel posebno možnost, ki jo imenujemo poravnava. Gre za institut, ki naj omogoči, da se stranke same poravnajo o določenem zahtevku. Poravnava je mogoča: če sta v postopku udeleženi vsaj dve stranki; če so predmet postopka nasprotujoči si interesi strank. Uradna oseba si je dolžna ves čas postopka prizadevati, da se stranke med seboj vsaj delno ali v celoti sporazumejo o zahtevku. Organ mora pri poravnavi skrbeti: da je poravnava jasna in določna; po uradni dolžnosti mora skrbeti, da poravnava ni v škodo javne morale, javne koristi ali pravnih koristi drugih oseb; v tem primeru izda uradna oseba sklep, s katerim ne dovoli poravnave; da se o poravnavi piše zapisnik, ki ga stranke preberejo in podpišejo. S tem je poravnava zaključena; da ko je sklenjena poravnava, izda sklep o ustavitvi postopka (deloma ali v celoti, kakor je bila pač dosežena poravnava). Stranke pri poravnavi lahko zahtevajo overjen prepis zapisnika, saj ima ta moč
izvršljive odločbe, izdane v upravnem postopku. Zoper poravnavo ni dovoljena pritožba. Če je poravnava vključena v končno odločbo, potem ni dovoljena pritožba zoper del, ki se nanaša na poravnavo. Pritožba je dopustna le zoper sklep o ustavitvi ali nadaljevanju postopka, če ni izdan v skladu z doseženo poravnavo.