Izjava stranke

Gre za novejše in posebno dokazno sredstvo, katerega uporaba naj bi bila v upravnem postopku subsidiarna. Ločiti jo je treba od ustne ali pisne izjave stranke.

Njeno dokazno vrednost mora uradna oseba presojati po načelu proste presoje dokazov. Zato jo je treba uporabiti:
• če za ugotovitev dejanskega stanja obstajajo samo posredni dokazi, uradna oseba skupaj z izjavo stranke ocenjuje obstoj pravno pomembnega dejstva, ni pa na voljo neposrednih dokazov;
• če sploh ni nobenih drugih dokazov in je izjava stranke edini dokaz, vendar ne sme biti odločilen dokaz pri izdaji odločbe;
• pri odločanju o manj pomembnih zadevah, ko bi bilo treba zaslišati pričo, ki živi precej daleč od sedeža organa, ali bi bilo zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravice stranke;
• če je s posebnim predpisom določeno, da se v neki zadevi sme odločiti zgolj na podlagi izjave stranke.

Postopek uradne osebe pri tem dejanju je podoben kot pri pričanju, saj je treba stranko v tem primeru opozoriti na posledice krive izpovedi. Izjavo stranka poda ustno na zapisnik, najpogosteje na ustni obravnavi.