Roki
Postavljeni roki v upravnem postopku imajo poseben pomen, saj zagotavljajo optimalno reševanje upravnih zadev v določenem času in čimprejšnje končanje postopka. Zato so v različnih predpisih postavljeni roki za opravljanje posameznih dejanj v postopku ali pa takšen rok postavi uradna oseba, ki vodi postopek. Rok je
časovno obdobje, ki lahko preteče ali mora preteči, da bi organ ali stranka lahko opravila ali morala opraviti kakšno procesno dejanje (izda odločbo, vloži pritožbo). V upravnem postopku ločimo materialne in procesne roke.
MATERIALNI ROKI
Materialni roki so določeni v materialnih predpisih. Pomenijo čas, v katerem lahko stranka uveljavlja neko pravico iz materialnega predpisa oziroma za naložitev posamezne obveznosti (kot zastaralni rok).
PROCESNI ROKI
Procesni roki veljajo za posamezna dejanja v postopku. Z njimi je določeno časovno obdobje, v katerem je treba opraviti posamezna dejanja postopka, ali časovno obdobje, ki mora preteči, da bi se lahko opravila posamezna dejanja v postopku. Procesne roke razvrščamo glede na to, kdo določi rok, glede na možnost podaljšanja rokov, po načinu računanja, po tem, kakšne so posledice pri zamudi roka, po tem, kdaj začne teči rok ipd. Ločimo zakonite procesne roke in procesne roke, ki jih določi uradna oseba.
Zakoniti procesni roki so določeni z zakoni ali drugimi na zakonu temelječimi predpisi. Teh rokov uradna oseba ne more skrajšati ali podaljšati. V posameznih primerih pa zakon daje možnost uradni osebi, da sama določi rok.
Zakoniti procesni roki so lahko:
prekluzivni roki, ki veljajo za stranko. Če stranka zamudi prekluzivni rok v postopku, izgubi pravico do uveljavljanja procesnega dejanja v postopku (uveljavitev pritožbe). Uradna oseba je vezana na spoštovanje prekluzivnega roka po uradni dolžnosti;
inštrukcijski rok, ki je namenjen organu oziroma njegovi uradni osebi. Ta rok določa časovno obdobje, v katerem mora uradna oseba opraviti neko dejanje v upravnem postopku.
Pravne posledice pri kršitvi prekluzivnega roka so za stranko izredno pomembne. Pri kršitvi inštrukcijskega roka pa pravnih posledic za stranko ali organ praviloma ni (možna je sicer pritožba zoper molk organa, če ta ne izda odločbe v predpisanem roku) in organ tudi ne izgubi pravice izvedbe nekega procesnega opravila. Uradna oseba je za kršitev teh rokov disciplinsko odgovorna.*
Glede na možnost podaljšanja procesnih rokov ločimo:
podaljšljive roke, ki jih lahko uradna oseba podaljša na prošnjo stranke, vloženo še pred iztekom določenega roka, če so podani za to upravičeni razlogi. Uradna oseba ne more podaljšati roka, če je oseba podala prošnjo za podaljšanje po izteku določenega roka. Podaljšati je mogoče le rok, ki še ni potekel. Praviloma je mogoče podaljšati le roke, ki jih določi uradna oseba. Zakoniti procesni roki praviloma niso podaljšljivi. To bi bilo mogoče le, če bi poseben zakon to izrecno določil;
nepodaljšljive roke – to so praviloma vsi zakoniti procesni roki, ki jih uradna oseba nikakor ne more podaljšati.
Glede na začetek teka procesnih rokov ločimo:
objektivne roke, ki začnejo teči takrat, ko je nastala določena objektivna okoliščina (od vročitve odločbe);
subjektivne roke, pri katerih prične teči rok od dne, ko je udeleženec postopka izvedel za neko okoliščino (v osmih dneh, odkar je stranka izvedela za …, v enem mesecu, odkar je stranka izvedela za …).
Glede na način računanja rokov ločimo:
absolutne roke – določajo, do kdaj je treba neko dejanje v postopku opraviti. Ti roki so praviloma procesni roki, ki jih postavi uradna oseba;
relativne roke – povedo neko časovno obdobje, od katerega dne se računa rok, v katerem je treba opraviti procesno dejanje (rok za vložitev pritožbe se računa od dneva vročitve odločbe, roki pri vrnitvi v prejšnje stanje pričnejo teči od dne, ko je stranka izvedela … ipd.).