Poseben ugotovitveni postopek

Zakon povsem jasno določa, da je treba opraviti poseben ugotovitveni postopek v vseh primerih, ko niso podani pogoji, našteti v zakonu, na podlagi katerih se lahko vodi skrajšani ugotovitveni postopek. Cilj posebnega ugotovitvenega postopka je, da uradna oseba neposredno ugotovi dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, ter daje strankam možnost uveljaviti in zavarovati svoje pravice ali pravne koristi.

Zato zakon daje uradni osebi, ki vodi postopek, naslednje možnosti:
⇒ da določa potek posebnega ugotovitvenega postopka v skladu s predpisi;
⇒ določa, katera dejanja v postopku naj se opravijo, in izdaja naloge za njihovo izvršitev;
⇒ določa vrstni red opravljanja posameznih opravil in določi rok za njihovo izvršitev, če ni predpisan z zakonom;
⇒ določa ustne obravnave in zaslišanja;
⇒ določa, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili;
⇒ odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka.

Stranka v posebnem ugotovitvenem postopku:
⇒ ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in dajati potrebne podatke;
⇒ lahko navaja dejstva, ki lahko vplivajo na rešitev zadeve;
⇒ izpodbija pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami;
⇒ do izdaje odločbe lahko dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve, po ustni obravnavi pa mora utemeljiti, zakaj tega ni storila že prej;
⇒ ima pravico izreči se o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bili navedeni v ugotovitvenem postopku;
⇒ ima možnost izreči se o predlogih in ponujenih dokazih;
⇒ ima pravico sodelovati pri izvedbi dokazov;
⇒ lahko postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem;
⇒ se lahko seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče.

Uradna oseba mora stranki to omogočiti na ustni obravnavi ali zunaj nje pisno oziroma ustno na zapisnik.

Uradna oseba ne sme izdati odločbe, če ni dala stranki možnosti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere naj bi se odločba opirala.