Postopek s pričami

• Priče je treba zasliševati vsako posebej brez navzočnosti drugih prič.
• Že zaslišana priča ne sme oditi brez dovoljenja uradne osebe, saj bo lahko naknadno še enkrat zaslišana ali soočena z drugo pričo.
• Osebo, ki je bolna ali telesno nezmožna odzvati se vabilu, lahko uradna oseba zasliši v njenem stanovanju.
• Pričo je treba opozoriti na dolžnost govoriti resnico in povedati vse, kar ve, ter na kazenske posledice krivega pričanja.
• Uradna oseba od priče najprej zahteva, naj navede svoje osebne podatke (osebno ime, poklic, prebivališče, rojstni kraj, starost in zakonski stan) in morebitno razmerje s stranko.
• Pričo je treba poučiti, kdaj lahko odreče pričanje in kdaj ji ni treba pričati;
• Pričo je najprej treba vprašati, kaj nasploh ve o tem, o čemer priča, nato pa se ji lahko postavljajo posamezna vprašanja.
• Niso dovoljena vprašanja, ki že nakazujejo odgovor, in ne vprašanja, ki izhajajo iz predpostavke, da je priča že povedala nekaj, česar v resnici ni povedala.
• Pričo je treba vedno vprašati, od kod ve to, o čemer priča, oziroma ali je neposredna (če je sama zaznala dejstvo) ali posredna (če priča, kar so ji povedale o tem druge osebe) priča.
• Pričo lahko uradna oseba sooči z drugo pričo, ki o istih stvareh daje nasprotne izjave, lahko ji predstavi nekatera dejstva ali pokaže predmete, ali jo vpraša po prepoznavi nečesa.
• O zaslišanju priče se sestavi zapisnik, ki ga priča podpiše oziroma da pripombe na zapisano izjavo. Zapisnik je treba pisati po pravilih pisanja zapisnika, ki jih določa zakon o splošnem upravnem postopku.

Pričanje ima relativno dokazno vrednost, ker je odvisno od tega, ali gre za posredne ali neposredne priče, od časovne oddaljenosti dogodka, o katerem priča, ter od razmerja priče do tistega, o čemer priča, in do stranke, ter od sposobnosti zaznavanja in reproduciranja.