Priče

V upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba (tudi mladoletnik), ki je sposobna zaznavanja in reproduciranja zaznanega. Osebe, ki tega niso sposobne, so absolutno nezmožne priče. Osebe, ki varujejo uradno, vojaško ali državno tajnost pa so relativno nezmožne priče, ker ne morejo pričati o teh tajnostih, če jih in dokler jih organ, katerega tajnost varujejo, ne odveže te dolžnosti.

Kdor je povabljen k organu kot priča, mora priti in pričati. Samo zaradi nevarnosti, da bi imela priča kakšno premoženjsko škodo, ne sme odreči pričanja o pravnih opravilih, pri katerih je bila navzoča kot priča, pisar ali posredovalec, o dejanjih, ki jih je v zvezi s spornim razmerjem opravila kot pravni prednik ali zastopnik katere od strank in drugih dejanjih, ki jih je po posebnih predpisih dolžna naznaniti.

Priča se lahko odreče pričanju:
• o posameznih vprašanjih, če bi s tem spravila v hudo sramoto ali občutno premoženjsko škodo ali kazenski pregon sebe, svojega zakonca, bivšega zakonca, svojega sorodnika v ravni vrsti, svojega sorodnika v stranski vrsti do vštetega 4. kolena, sorodnika po svaštvu do 2. kolena (tudi po prenehanju zakonske zveze), partnerja iz izvenzakonske skupnosti, rejnika ali rejenca, posvojenca ali posvojitelja, skrbnika ali oskrbovanca;
• duhovnik se lahko odpove pričanju o tistem, o čemer se mu je kdo izpovedal kot verskemu spovedniku;
• priča lahko zavrne tudi odgovor na vprašanje, ki zadeva poslovno ali poklicno tajnost;
• o tem, kar ji je stranka zaupala kot pooblaščencu;
• o dejstvih, ki jih je stranka povedala zdravniku ali odvetniku ali osebi v drugem poklicu, kjer je treba varovati kot tajnost tisto, kar je oseba povedala;
• če ima zato druge tehtne razloge, in jih je mogoče vsaj verjetno izkazati.

Uradna oseba, ki je udeležena v konkretnem postopku, ne more biti priča. Oseba, ki bi s svojo izjavo prekršila tajnost v skladu z zakonom, ne sme biti zaslišana.